Zaigraj, orkester!

Resnična zgodba o iskanju sonca

Prvenec Marjane Sitar Malič je resnična in predvsem iskrena pripoved o odraščanju, ki ga je zaznamovala očetova smrt pred njenim rojstvom. Večina pripovedi se dogaja v slikovitem mestecu Kanal ob Soči v Soški dolini. Tam preživlja otroštvo in mladost z mamo, starejšo sestro in bratom, daleč od drugih sorodnikov. V čustveno otopelem domu so njene družabnice vselej knjige. Zgodbe v njih, pa tudi namišljene zgodbe iz njene bujne domišljije, so ji v uteho. Domišljija je njen dom, njeno zavetje, a na drugi strani tudi izgnanstvo od resnične sebe, s katero na poti iz otroštva v mladostništvo vedno bolj izgublja stik. Čustvena razdalja med družinskimi člani, ki je posledica bolečine in neizrečene žalosti, se v njej le še poglablja. Postaja način življenja, bolj životarjenja, utrjena navada. Zavrnitve, neuspehi in neprespane noči, ki se začnejo že v obdobju šolanja in nato študija, se nizajo in stopnjujejo do zloma samopodobe in samorazvrednotenja.

Na tem mestu pripoved preskoči v odraslo obdobje, ko pisateljica spozna, da je dosegla vse družbeno ovrednotene cilje, ki si jih je zadala v veri, da bo srečna, ko jih bo dosegla. Diploma, družina, dom in želena služba so vse tisto, za kar je mislila, da ji bodo prinesli končno zadovoljstvo. Vendar z njimi ne najde niti sreče, niti notranje pomirjenosti, niti mirnih prespanih noči. Jasno ji postane, da to, kar si je celo življenje želela, sploh ni to, kar v resnici išče. In da ji doseženi cilji niso prinesli tistega, kar zares potrebuje in po čemer hrepeni, saj se tema preteklosti plazi za njo kot zvesta senca ter ji vedno bolj načenja spanje in jo opozarja, naj ukrepa.

Iskanje rešitev za zdravje in zadovoljstvo sčasoma postane iskanje poti k sebi, k svoji notranjosti, ki se ji je do sedaj zaradi naučenega načina delovanja in družinskih navad ves čas izmikala. Začne se vztrajno iskanje – od knjige do priročnika, preko terapevtov in delavnic. Počasi, korak za korakom, prehodi dolgo pot. Ta pot od otroškega čutenja, preko mladostnega ne-čutenja, do odraslega ponovnega čutenja je poplačana, čeprav terja svoj davek. Ko namreč najde pogum za resnico, najde tudi moč za pravo pot do rešitve. In ko se ključne vloge postavijo na svoje mesto, ko v srcu zatrepetata ljubezen in hvaležnost, njeno notranje sonce zasije in orkester končno lahko zaigra.

Rešitev je vedno v nas samih. Tisto zlato sonce moči, ki ga ima v sebi prav vsak od nas. Le najti ga je treba ter si priznati in mu dovoliti, da sije za lastno srečo.