Vedno bolj se zavedam, kako resnična je ta Budina trditev. Nespečnost sami izbiramo. Pa naj se zdi še tako absurdno. Ampak ne nastane kar naenkrat. Sami jo kreiramo s svojimi mislimi in občutki, ki jih razmišljamo in doživljamo čez dan, skozi daljše obdobje.
Skozi življenje ves čas potujemo v nihanju. Nismo vsak dan enakega razpoloženja. So dnevi, ko se počutimo, da vse teče, da nam vse željeno prihaja naproti, da smo polni energije, v svoji moči. Takrat smo v visoki vibraciji. Videti je, da je življenje igra, da bo vse steklo. Ja, točno tako je. Nihanja so. In ko si zgoraj, se ti res zdi, da je vse otročje lahko.
Potem pa se zgodi življenje, zgodi se nekaj, kar nas vrže iz tega lahkotnega potovanja. Morda naše velike načrte prekriža nepričakovana ovira, morda ne gre kot smo si zamislili, morda pride preizkušnja, ustrašimo se, da se ne bo zgodilo vse kot si želimo.
Na tej točki imamo dve možnosti:
Prva možnost je, da se vrtimo v negativnim mislih in občutkih ter nezavedno dopustimo, da naše razpoloženje začne počasi drseti navzdol. Pojavi se negativna misel, verjamemo ji, pojavi se naslednja in naslednja. Vsem verjamemo, take in podobne misli vrtimo v glavi. Sledijo neprijetni občutki, največkrat dvom, skrbi, strah, ki se stopnjujejo v malodušje in črnogledost.
Druga možnost je, da se zavemo kje smo se znašli. Na točki preizkušnje. Vesolje nas ves čas preizkuša ali bomo zaupali v to, kar smo si zadali. In nam postavlja razne pasti v zvezi s tem. Preko dogodkov, ljudi, izrečenih besed. Ko se tega zavemo, ustavimo začaran krog drsenja navzdol. In ukrepamo, da svoje razpoloženje dvignemo.
Najlažje je podleči
Gotovo se ti je že zgodilo. Na primer: pokliče te dobra prijateljica in te začne dobronamerno prepričevati, da si izbereš lažjo, varno pot, ki pa tebe ne veseli,…da boš vsaj imela nek varen dohodek……
Seveda lahko takoj podležeš takim stavkom in mislim. In ko podvomiš vase, ti vesolje še bolj pošilja preizkušnje in take ljudi. Spraševati te začnejo točno tisto, kar se tudi sam v dvomih vase zadnje dni sprašuješ.
Po kar lepem obdobju trdnega spanja takrat spet doživiš na pol prespano noč. Ampak tako kot sem opisala je jasno, da si nespečnost povzročamo sami. Z našo izbiro kakšne misli in čustva bomo negovali. Čez dan, vsak dan, daljše obdobje. Lahko bi se zavedala in si rekla. Ne, dovolj, ne bom dovolila takih dvomečih misli. In bi jih preusmerila in razmišljala z zaupanjem in enostavno uživala življenje.
Lahko pa podležeš. Stara navada, železna srajca, da zdrsneš v trpljenje in z njim pride nespečnost. Torej če se podnevi napajamo v dvomečih mislih, ali katerikoli negativnih mislih, ali strahu, predvsem za prihodnost, si pridelamo nespeče noči.
In pot v nespečnost ni od danes do jutri. Je počasno drsenje. To drsenje lahko ustaviš, če se ga najprej zaveš in se nato zavestno odločiš, da boš to ustavil ali pa na drugi strani spet dovoliš, da imaš take misli in taka čustva, da nadaljuješ z drsenjem dol. Izbira je tvoja.
Če povzamem:
Kako spimo ponoči je odvisno od tega, kako preživljamo dneve. Če smo v strahu, skrbeh, predvsem v skrbeh za prihodnost (če smo ves dan v umu, rolamo grde misli v glavi) in če se to nadaljuje več dni, daljše obdobje, se nam aktivira simpatično živčevje in pridemo v stanje, ko je telo pripravljeno na beg. In to postane res stanje, ne samo trenutek. Tu je potrebno še posebej poudariti skrb za zdravje, ki nam z lahkoto povzroči hudo nespečnost. Sem torej spadajo velike skrbi. Tudi skrb za preživetje – služba na primer. Če smo v takem stanju čez dan, se zvečer ne moremo umiriti in zaspati. Zato potrebujemo spremeniti naše doživljanje podnevi, da bomo vplivali na počutje ponoči. Torej bolj kot zunanji dejavniki, je za spanje pomembno naše notranje stanje. Potrebno se je spremeniti, preseči, zamenjati same sebe. Zavedanje, zavedanje, zavedanje!
Kako si pomagati?
Pozornost usmeri na svoje misli in svoje občutke. To pomeni, da opazuješ misli in občutke od jutra do večera, ne dovoliš več negativnih navad, niti misli in posledično niti občutkov. Vem, počasi gre, ampak splača se. Opazuj! Takoj ko se zasačiš v tem starem kolesju, starih navadah razmišljanja o tem kako ti ne bo uspelo, kako je težko, kako ne znaš in ne moreš… potrebuješ takoj zamenjati misli in občutke.
Vem katero je tvoje naslednje vprašanje. Na primer: »Kako naj se rešim skrbi čez dan, če pa vem, da me nameravajo v službi odpustiti«?
Na tej točki vprašam jaz tebe: »Ti bo to, da strahove v zvezi s tvojo službeno prihodnostjo stalno premetavaš v glavi in skrbiš, rešilo tega, da te bodo odpustili«?
To ti pustim v razmislek.
