Sprašujete me, zakaj se moja FB stran imenuje Samospoznavanje, prebujanje v mirno spanje.
Zame je samospoznavanje najzanimivejše in najzabavnejše delovanje na svetu, pri katerem resnično uživam.
Pri vsaki bolezni in kakršnikoli težavi ki jo imamo, je poleg konvencionalnega zdravljenja (ki včasih ne zna več pomagati) in vseh možnih oblik zdravljenja, ki se jih poslužujemo, nujno potreben pogled vase, soočanje s samim seboj. Skratka samospoznavanje.
Vsako naše čustveno ali mentalno stanje, ali stanje našega telesa, ki nam predstavlja nelagodje, nas namenoma potiska v smer, da bi pogledali vase, da bi se bolje spoznali, da bi odkrili skrite delčke v nas, ki potrebujejo pokukati ven, biti vidni in videni. Vsako nelagodno stanje torej, bodisi je to bolezen, dalj časa trajajoča čustvena stanja, pa tudi čisto navadna jeza, zamera, ljubosumje, žalost…..
Tudi nespečnost je eno od stanj, ki od nas terja, da svojo pozornost obrnemo vase. Nespečnost ni nič drugega, kot naša ljuba učiteljica, ki nas tako dolgo pritiska, potiska, brca in mikasti, dokler končno ne pogledamo. Pogledamo tisti delček sebe, na katerega nam nespečnost kaže s prstom: »Poglej tja!«
Mi pa trmasto gledamo stran. Gledamo povsod okoli sebe, se izmikamo, se skrivamo, bežimo, se sekiramo, se v solzah premetavamo v postelji, ali na drugi strani bentimo, grozimo, tolčemo blazine in želimo skočiti iz svoje kože.
To je upor. Takrat smo v uporu. Ampak vse je prav. Tudi ta faza je potrebna.
A na koncu, ko smo že izmučeni od vsega, ko smo poskusili že vse, se predamo. To ni tiste vrste predaja, ki jo občutimo kot poraz. To je predaja sebi in vesolju. Predala temu kar je, realnosti, ki je. Natančnejša beseda, ko to opisuje, je beseda DOVOLJEVANJE. Samo umirjeno z odprtim srcem pogledamo tja, kamor bi lahko pogledali že na začetku. In takrat se ves naš upor kot pepel sesuje v prah. Občutek je, kot bi se zlili iz sebe in sledi samo mehkoba.
Kaj je namreč namen vsega kar počnemo in konec koncev življenja? To, da dovolimo našemu notranjemu bistvu, naši biti, da pogleda na dan pristna, taka kakršna je. Naše zlato jedro. Ko to dovolimo, naša duša ne potrebuje ničesar več. Niti nespečnosti, s katero bi nas brcala v rit in nas priganjala, naj si končno DOVOLIMO biti to, kar v resnici smo.
In zakaj je to tako težko? Ker nas je strah neznanega. Delujemo po ustaljenih navadah in po privzetih programih. Tu se počutimo varne, ker je tako od vedno. Čeprav v nelagodju. Raje izberemo znano, ki je lahko tudi nelagodno, kot da se pogumno podamo v neznano.
In tu nastopi življenje, ki nas vabi, da se opogumimo in se odločimo za spremembo. Morda nas povabi z nespečnostjo ali katerokoli drugo »nadlogo«.
Ko si dovolimo pogledati vsak delček sebe, svojega notranjega otroka, se bo ta prebudil in ko ga sprejmemo, si otrok šele upa pokazati v vsem njegovem bogastvu. Ko v nadaljevanju olupimo iz sebe navade, prepričanja in programe, ki jih je prevzel, ko zaživimo življenje, skladno z našo pravo notranjostjo, ki je pred tem nismo niti poznali, se korak za korakom umaknejo težave in nespečnost.
Temu lahko rečemo tudi proces našega notranjega prebujanja, ki nas vodi v mirno spanje.
